Sudan ima več kot dvakrat toliko piramid, kot jih boste našli v Egiptu. Vem – Tudi jaz nisem mogel verjeti. Zato sem se moral prepričati sam. Seveda, omenite Sudan in večina popotnikov bo priznala, da ga bodo zavrnili kot od vojne razdejano območje mehke puščave – ki ga pestita genocid in begunska kriza v Darfurju ter trajajoča državljanska vojna v novi republiki Južni Sudan po delitvi severa in juga leta 2011. Od leta 3100 do 2890 pr. granit za kipe, nojevo perje in sužnje. Sega daleč na jug do Jebel Barkala – majhna gora severno od Kartuma – ob poti so zgradili utrdbe in kasneje templje, da bi pokazali svojo prevlado nad Nubijci. Osvojena regija je postala znana kot Kuš in Kušiti so prevzeli vse vidike egipčanske kulture, od bogov do glifov. Ko pa je leta 1070 pr. n. št. propadel Egiptovski imperij, so bili Nubijci svobodni. Vendar pa je vera Amona segala globoko in 300 let pozneje je Alara, kralj Kuša, vodil renesanso egipčanske kulture, vključno z gradnjo njihovih piramid. Ker zdaj verjamejo, da so pravi sinovi boga Amuna, je Alarin vnuk Piye vdrl na sever, da bi obnovil velike templje, in Egiptu so skoraj 100 let vladali “črni faraoni”. Na vrhuncu svoje vladavine so pod poveljstvom slavnega kušitskega kralja Taharke njihova ozemlja segala vse do Libije in Palestine. Kraljeva krona je nosila dve kobri: eno za Nubijo, drugo za Egipt. Zadnje veliko grobišče teh kraljevskih črnih faraonov je bilo v Meroéju, starodavnem mestu na vzhodnem bregu Nila. Od Soleba je oddaljen devet ur vožnje, vendar se splača: tukaj je več kot 200 piramid, razvrščenih na treh mestih. Do leta 300 našega štetja je Kuški imperij propadal. Usihajoče poljedelstvo in naraščajoči vpadi iz Etiopije in Rima so pomenili konec njihove vladavine. Sledila sta krščanstvo in islam, molitve egiptovskemu bogu Amonu pa so zbledele iz spomina.
