Ponte di Legno

Ponte di Legno je bil v preteklosti znan kot Ponte Da Legno ali Dalegno, iz dokumentov iz karolinške dobe pa kot Dalaunia. Izvor besede je negotov, saj je morda povezana z ljudstvom Anauni iz Val di Non ali Genauni iz Val Genove, omenjenimi v Tropu Alp, vendar so po Evropi raztreseni številni toponimi keltske ali germanske izpeljanke s končnico -launum (nekaj primerov: Alagna Valsesia; Caulonia; Reillanne, francoska občina, znana iz antike kot Alaunia; Aurania, danes Vranja, istrska vas; rimska Aulania v današnji Britaniji), tako da ne vodijo k soglasju.Mestna hišaNekdanja dvorana ViciniaOzemlje občine Ponte di Legno je bilo del antične Dalaunije, ki je vključevala tudi današnjo občino Temù.Prvič se v dokumentu omenja v diplomi z dne 17. julija 774, s katero je Karel Veliki zaupal dolino Val Camonica samostanu svetega Martina iz Toursa (opatija Marmoutier):"Donamus etiam ad prefatum sanctum locum valle illam que vocatur Camonia cum salto Candino vel usque in Dalanias cum montibus at alpibus a fine Treentina qui vocatur Thonale usque in finem Brixamcinse seu giro Bergamasci (...) "(Monumenta Germaniae Historica diplomatum Carolinorum, 16. julij 774 ev (latinsko besedilo je na voljo na wikisource))Pred to diplomo je mogoče prek etimologije narečja Dalign slediti do veliko starejših civilizacij in ljudstev. Sprva se domneva, da so to območje naseljevali Kelti, glede na tesne povezave med njihovim jezikom in narečjem Ponte di Legno [brez vira].Kasneje so prišla še bolj razvita ljudstva, ki so poznala kovine in orožje ter naj bi prihajala s salzburške nižine. Po negotovih virih naj bi šlo za halštatsko civilizacijo.Ozemlje so skupaj z ostalo dolino Camonica zasedli Rimljani, ki so tam vzpostavili sedeče baze, da bi olajšali trgovino prek prelazov Gavia in Tonale ter hitro zatrli različne upore, vključno z upori ljudstev Valtellina.Panorama iz TonalePod Franki, okoli leta 1000, je Dalegno dobil pravico do krstilnice, ne da bi se moral sklicevati na krstilnico župnijske cerkve v Edolu[3].Leta 1158 je škof iz Brescie Raimondo: posebej glede vsake časti, okrožja in kastelance Dalegna in vsake pravice do uvedbe desetine, kakršna obstaja zdaj in bo obstajala v prihodnosti, da se na ozemlju Delegna in njegovih prilog (...) ter poleg tega v čast in okrožje, ki ju ima škof v Cimbergu, vložita Pietro in Laffranco Martinengo[4].18. januarja 1350 je brescijski škof Bernardo Tricardo investe iure feudi pravice do desetine na ozemlju občine (vicinia) Dalegno in mož Dalegno].Na miru v Brenu 31. decembra 1397 sta se predstavnika občine Dalegno, Giacomo di Faustino Favalino in notar Antonio Pedercino di Davena, postavila na stran ghibelinov.Giovanni Federici je 9. aprila 1411 dobil nagrado Giovannija Marije Viscontija iz Milana za grofijo Edolo in Dalegno, ločeno od skupnosti Valle Camonica[7].V 17. stoletju je Gregorio Brunelli poročal, da so se prebivalci od oktobra do maja selili v Brescio, Cremono in državo Milano, da bi pripeljali ovce.Kar zadeva zgodovino prejšnjega stoletja, je Ponte di Legno na lastni koži doživel obe svetovni vojni, zlasti prvo, saj je bil glavna postojanka med Italijo in Avstrijo.Dne 27. septembra 1917 so ga bombardirali avstrijski topovi in ga hitro zravnali z zemljo. Ob tej priložnosti so se odločili, da glavni trg mesta poimenujejo Piazza 27 settembre. Po koncu sovražnosti so se odločili, da bodo začeli načrtovati obnovo, ki se je končala 3. septembra 1922 s prisotnostjo kralja (Viktorja Emanuela III.) v vasi. Kasneje, 4. julija 1929, je kralj izdal odlok, s katerim je občini podelil grb.Drugi pomembni dogodki so bili gradnja zavetišča Berni na prelazu Gavia, porfirno tlakovanje glavnih mestnih ulic, gradnja kina leta 1940, gradnja vrtca in državnih šol v tridesetih letih 20. stoletja, zelo pomembna pa je bila tudi ustanovitev smučarskega kluba Ponte di Legno leta 1911, enega prvih v Italiji.