Njihova sugestivna podoba z ribnikom, v katerem živijo vodne nasturcije, močvirske pozabljivke, labodi in race, ter z neštetimi barvami vrb in cipresnih topolov, ki se zrcalijo v bistri gladini vode, je že od nekdaj navdihovala slikarje, pesnike in pisatelje, kot so Plinij Mlajši, Vergil, Corot, Byron in Giosuè Carducci, ki jih je posvetil v svoji slavni odi. V spomin na pesnikov obisk leta 1910 je marmorna stela, ki jo je v basreliefu izklesal Leonardo Bistolfi, spremlja pa jo epigraf Uga Ojettija.Fonti del Clitunno napajajo podzemni izviri, ki curljajo iz razpok v skali in so v davnih časih s svojo izdatnostjo tvorili reko, po kateri se je dalo pluti vse do Rima, ob njenih bregovih pa so stala svetišča, vile in kopališča.Rimljani so jih imeli za svete, saj so se prihajali sem posvetovat z orakljem boga Clitunna in opravljati verske obrede, o čemer priča tudi to, da se je dolvodno nahajal Tempietto di Clitunno (kasneje preurejen v majhno zgodnjekrščansko cerkev, posvečeno svetemu Odrešeniku, ki ohranja starodavne freske), vendar so se številne žile rečnih voda razpršile po velikem potresu leta 440 n. št. Fonti so bili kasneje urejeni s prehodom pod reko Marraggia, današnjo podobo pa je v drugi polovici 19. stoletja dobil grof Paolo Campello della Spina.
