Katedrala Altamura

Katedrala v Altamuri je ena od štirih palatinskih bazilik v Apuliji, tj. v neposredni odvisnosti od švabskega cesarja. Velik del prvotne cerkve se je zrušil v potresu leta 1316 in je bil obnovljen v času vladavine Roberta Anžujskega.Pri njej so delali sinovi nekega mojstra Consiglio di Bitonto, katerega podpis lahko preberemo nad Porta Angioina, znano tudi kot Porta delle Spezie, ker se je odpiralo na trg. Tistim, ki gredo skozi ta vrata, se zdi, da napis na oglejskem arhivu sporoča: "Regia Cappella sono, nessuno mi faccia guerra. Jaz, kralj Robert, ki ga varuje nebeški kralj, ga varujem. Nebeška vrata, jaz sem".Katedrala je bila deležna še drugih del ali bolje rečeno razširitev. Leta 1534 je bila namreč obrnjena. Tam, kjer je bila apsida, so zgradili pročelje, tam, kjer je bilo pročelje, pa so ga razširili s prezbiterijem in pevskim zborom. Nekaj let pozneje, vsekakor pa do leta 1557, so dvignili oba mogočna zvonika. Cesar je bil Karel V. Habsburški, katerega velik grb je zlahka prepoznaven. Zgornja baročna stolpa zvonikov sta bila dodana leta 1729.Celotna zgradba najde svojo točko ravnovesja in simetrije v čudovitem rožnem oknu, mojstrovini apulijskega kiparstva iz 14. stoletja, iz katerega se zdi, da izžareva osrednje oko, 15 majhnih stebrov, povezanih s prepletenimi majhnimi loki.Vendar je portal, gotski in morda iz začetka 14. stoletja, tisti, ki nas osupne, ko gledamo navzgor. Gre za triumf okrasja in kiparstva, znotraj katerega je izstopajoči prothyrum, ki sloni na dveh ponosnih levih, obnovljenih leta 1533, ki skoraj varujeta vrata katedrale.Na lokih vrat je izklesanih 22 najpomembnejših prizorov iz Jezusovega življenja, od njegovega rojstva do smrti in vstajenja. Od angelovega oznanila Mariji do rojstva.Na fasadi je v sredini v lunetah vzidana Madona z otrokom med dvema angeloma, spodaj na arhitravu pa je Zadnja večerja s Kristusom na levi strani, ki prejme Judežev poljub. To so prave mojstrovine srednjeveškega, gotskega in apulijskega kiparstva.Notranjost kaže vso svojo veličino. Razporeditev je kot v baziliki s tremi širokimi ladjami s stebri in stebrički s čudovitimi kapiteli, ki so skoraj gotovo švabskega izvora.Katedrala hrani tudi dve pomembni sliki iz italijanskega 19. stoletja: spreobrnjenje svetega Pavla, ki ga je leta 1876 naslikal Domenico Morelli, in Marijo Magdaleno Francesca Nettija. Druga, še starejša dela krasijo cerkev z milino in okusom. Najprej je to eleganten izklesan kamniti ambo, okoli leta 1545; nato so tu kamnite jaslice iz leta 1587, ki prikazujejo svetega Jožefa, Madono in Jezuščka z drugimi liki božičnega izročila v naravni votlini, zunaj pa magi in pastirje. Avtor skulptur je bil umetnik Altobello Persio.