Zgodovina cerkve Naše Gospe z mostu je tesno povezana z mostom oziroma z mostovi, na katerih je zgrajena.
Leta 1389 so meščani na mostu, znanem kot Dioklecijanov most, zgradili prvi oratorij, ki je bil najprej posvečen Mariji z mostu in nato Mariji milosti, da bi varovali antični kip, ki so ga po potresu leta 1088 našli v mostnih razponih. Izročilo, ki ni bilo potrjeno, pravi, da je bil kip Madone z otrokom iz 8. stoletja bizantinske izdelave in da so ga skrili v most, da bi ga rešili pred ikonoklastičnim besom, ki je divjal v tistih letih.Bolj verjetno je, kot poroča zgodovinar Antinori, da je bila v stari kapeli le naslikana podoba Device, sedanji kip iz terakote pa izvira iz konca 14. stoletja. V prvem oratoriju, ki je stal na mestu sedanje kapele Najsvetejšega zakramenta, je bil kipec Madone, ob katerem so bile figure dvanajstih apostolov. Ravno ta umestitev med figure v polni dolžini je pripeljala do dokončanja artefakta Marian, ki je bil prvotno v polovični dolžini. Kasnejše širitve oratorija, ki so bile potrebne zaradi naraščajočega števila vernikov, ki so se obračali k Mariji z mostu in od nje prejemali obilne milosti, so v poznejših fazah pripeljale do gradnje bazilike v sedanji obliki, ki se je zgodila konec 18. stoletja, ki jo je zasnoval arhitekt Eugenio Micchitelli, potem ko so porušili drugo bogoslužno stavbo, cerkev Santissima Annunziata, prvo mestno katedralo po tem, ko je bil Lanciano najprej imenovan za škofijo (1515) in nato za nadškofijo (1562).
Fasada, ki so jo začeli graditi leta 1819, ni bila nikoli dokončana. Prednji del je sestavljen iz portika s tremi lučmi in stebri, ki ga zaključuje balustrada terase. Zidana je iz lične opeke in je eden najboljših primerov uporabe terakote v arhitekturi.
Veličasten štirinadstropni zvonik (vključno s tistim, ki je zaradi dviga in izravnave trga zdaj zasut) je med letoma 1610 in 1640 zgradil Tommaso Sotardo iz Milana. V letih 1942-43 so bila na stavbi izvedena utrjevalna dela, pred kratkim pa med letoma 1985 in 1996, ko je bila zaprta po potresu.